Svoboda v času velikega podatkovja je jasno razločena. Ločnica se lepo pokaže pri suspenzu in trajnemu izbrisu uporabniškega Twitter (današnji Muskov “X”) računa takratnega predsednika Združenih držav Amerike Trumpa zaradi razburjanja in nevarnosti nadalnjega spodbujanja nasilja. Suspenz je trajal 12 ur. S tem pa se dokazuje, da so velike korporacije močnejše, še celo nad predsednikom ZDA.

Operaterji družbenih omrežij so odgovorni, da politična komunikacija ni zastrupljena s sovraštvom in nasiljem. Vendar svobodo izražanja lahko omeji zgolj in samo zakonodajalec z zakonom. Trumpovi nasprotniki so glasno podprli izbris, saj so ga zahtevali že veliko prej. Medtem ko pa so njegovi podporniki opozarjali na omejitev svobode izražanja, kar je res vsebinsko upravičena, a formalno vprašljiva.

Sodobni pristopi pri razvijanju tehnologij

Da bi tehnologijo razumevali od znotraj, v obliki znanja in družbenega sistema, so sodobni pristopi osredotočeni na akterje v delovanju. Ukvarjajo se z družbenim izoblikovanjem tehnologije. Analitično prepoznavamo tri teorije, ki se na posameznih ravneh, posamezniki, skupine, institucije, različno medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. To so Hughesova sistemska teorija, teorija akter-mreža francoskih sociologov in teorija družbene konstrukcije Bijkerja in Pincha.

Empirične študije kažejo na to, da ni osnove, da bi svet tehnologije ločevali od sveta družbe, saj jo družbe dejansko oblikuje. Tehnologija odslikuje našo družbo tako, da reproducirajo in utelešajo kompleksno kombinacijo profesionalnih, tehničnih, ekonomskih in političnih dejavnikov.

Tehnologija je vdelana v posameznih družbenih odnosih, skupinah, institucijah, ki jo kreirajo, dizajnirajo, sponzorirajo, prodajajo, proizvajajo, regulirajo in promovirajo. Tehnologijo izoblikujejo tiste družbene institucije, ki so odgovorne za njeno upravljanje in koristnost njenega delovanja. Najpogosteje tiste, ki razlagajo s precejšnjo politično močjo. Ob poskusih uvajanja novih tehnologij prihaja do institucionalnih odporov, konfliktov in neuspehov, ker tehnološke spremembe povzročajo spremembe  družbenih instituci, struktur in odnosov v družbi.

Družbeni determinizem je stališče, da so tehnične spremembe primarno družbeno izoblikovane, pri čemer so delovni odnosi določeni s kulturnimi in družbenimi vidiki. To pomeni, da zunanji dejavniki vplivajo na to, kako je tehnologija razvita, uporabljena in kaj pomeni za odnose pri delu.

Tehnološki determinizem je stališče, da se družba prilagaja tehnologiji, ki pa jo razume kot nekaj, kar se razvija izven družbe, torej avtonomno. Če ne bi bilo človekovega interesa za uporabo tehnologije, se ta ne bo nehala razvijati, prodajati, inovirati ali razvijati.

Koncept biološke nuje je relativen pojem, saj je tehnologija odraz družbe in brez nje bi lahko shajali, ampak težje. Biološka nuja je prepričanje, da ljudje izumljamo zaradi svojih osnovih potreb. Kritika biološke teorije tehnične evolucije pravi, da so naravni viri različni, človekove vrednote in okusi se razlikujejo skozi čas tako, da ne moremo biti presenečeni nad raznovrstnostjo tehničnih proizvodov. Biološko nujo bi lahko razumevali v okviru vidika, da je človek skopal vodnjak za vodo ali zgradil hišo zaradi varnosti.

Proizvodi, ki konstituirajo naš svet niso le gole rešitve problemov zadovoljevanja človeških potreb, ampak so materialna manifestacija človekovega definiranja in doseganja eksistence v času.

V tej luči je zgodovina tehnologije del širše zgodovine človekovih navdihov, kjer je preobilnost narejenih stvari produkt človekovih možganov prepolnih fantazij, hotenj, zahtev, hrepenenj in želja.

Teorije odnosov tehnologije v družbi

Sistemska teorija, teorija akter-mreža in teorija družbene konstrukcije se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo.

• Sistemska teorija je prvo interakcijsko razumevanje tehnologije. Njegov osnovni pojem je tehnološki ali družbenotehnični sistem kot integrirana mreža ljudi, tehnološkega znanja in načrtov. Koncept temelji na razumevanju analitičnih kategorij (temeljno-aplikativno, znanost-tehnologija, eksterno-interno), ki vzpostavljajo med znanostjo, tehnologijo in družbo razmerje brezšivnega tkiva. Teorijo je ilustriral s kompleksnim razvojnim problemom, ki ga je imel Edison. Ta problem je hkrati političen, ekonomski, tehnični in znanstven. Če ga je želel razrešiti, je moral povezati v tehnični sistem različne elemente, ki so zagotavljali rešitev sistemskega cilja. Elementi so razdeljeni na tehnične artefakte (električne luči, tranzistorji, generatorji), organizacije (banka, trgovina, industrija), znanost (uni. učitelji, knjige) in zakonodajo (zakoni). Izhaja iz eksplicitne predpostavke, in sicer da tehnologija ne more delovati brez ljudi. Sistemski razvijalci so družbeni akterji, kar pomeni, da so tehnični artefakt družbeno konstruirani. Evolucija tehnčnih sistemomv in njihove evollucije (invencija, razvoj, inovacije, transfer, rast, konkurenčnost, stabiliziranje) ni linearno posledična, ker se lahko dogaja v drugačnem zaporedju.

• Teorija akter-mreža izhaja iz centralne idejem, da se tehnologija razvija v povezovanju heterogenih elementov, ki skušajo drug drugim vsiliti/prodati svojo konceptualno shemo. Abstrahirane so ustaljene kategorije v splošen pojem akterji (znanost, tehnologija, ekonomija, politika). Akterji pomenijo heterogene entitete, ki za razliko od tradicionalnih akterjev sociologije vključujejo tudi hiperpersonalne komponente tako raziskovalce, inženirje in uporabnike kot tudi akumulatorje. Akterji so v mrežni interakciji, skozi katero ustvarjajo sebi koherenten svet. Tehnologija je grajena na pogajanjih med različnimi družbenimi interesi. Razvojni procesi tehničnih artefaktov kot sprememba variacije in selekcije. Ta se v nasprotju s prevladujočim linearnim modelom tehničnega razvoja kaže v večsmernem modelom tehnologije. 

• Izumljeno bo tisto, za kar bo izkazan interes. Ključni kriterij je družbena moč-glavni akterji imajo politično moč, kar pomeni, da brez zainteresirane družbene mreže, se ne more razviti nobena tehnologija. Mreža zainteresiranih strank tvori tehnološki okvir, ki določa, kaj je pomembno pri posameznem tehnološkem načrtu ali sistema, in kako se razvija. Invencija je odvisna od družbenega konteksta zahtev interesov družbe in usvojenega znanja in veščin. Pomen družbene pogojenosti kreriranja tehnologije pa postane še večji. Če upoštevamo, da je potrebno invencije preko zapletenih družbenih mehanizmov transformirati v družbeno priznane in zaželene inovacije in jih prek trga vpeljati v vsakdanje življenje.

Doktrina o nuji zaprtja posameznika

Vzpostavila se je doktrina o nuji zaprtja posameznika, za katerega je 1 odstotek verjetnosti, da je ali bo vpleten pri terorističnemu napadu, pa tudi, če obstaja enaka verjetnost, da ima dostop do orožja za množično uničevanje. Močan generator t. i. prevencijske pravičnosti je sintetiziranje velikih količin podatkov z računalniki. Obstaja ideja, da naj bi lahko svet enkrat za vselej prebrali s superračunalniki. Korenite spremembe, ki jih omogoča z računskimi kapacitetami evidentiranja, hranjenja in obdelovanja podatkov o vsakodnevnih predmetih, prostorih in posameznikovih aktivnosti, ki so nas privedle v pred-kriminalno družbo.

Industrija informacijske tehnologije je ključno sredstvo za vzpostavitev pred-kriminalne paradigme. Ta nova pravičnostna paradigma je legitimirala novo obliko kirurških napadov prevencijske narave kot reakcijo na teroristične napade. Glavni pojmi obrata iz po-kriminalne v pred-kriminalno družbo so negotovost, tveganja, nadzorovanost, varnostni ukrepi, prevencija in zagotavljanje varnosti.

Osredotočeni so na preteklo obdobje, ki se dokazuje obdolžencem, se delovanje akterjev kazenskega pregona premika k dokazovanju neke stopnje verjetnosti storitve kaznivega dejanja v prihodnosti. Že res, da predvidevanja tveganj niso nova orientacija v kriminalitetni politiki. Toda podatkovne zbirke zaradi sposobnosti informacijske tehnologije postale središče za delovanje akterjev kazenskega sistema. Danes se velike količine podatkov učinkovito uporabljajo z rudarjenjem in povezovanjem podatkovnih zbirk informacijsko tehnološkega nadzora. Podatki, ki se nanašajo na številne vidike posameznikovega življenja in jih doslej ni bilo mogoče analizirati kot so vzorci gibanja, potrošnje, denarnih tokov. Učinki so trojni, in sicer globlji, širši in bolj neopazni.

Globlji so zato, ker omogočajo zbiranje vedno bolj intimnih podrobnosti in ustvarjanje nove vrednosti. Širši učinki so, ker omogočajo nadzor nad vidiki posameznikovega življenja, ki jih doselj ni bilo možno sistematično shranjevati, analizirati. In pa vse bolj so neopazni oz. fizično neinvazivni, ker posameznikk mora z občutljivimi sredstvi nadzor, ki se izvaja nad njim.

Ko je bilo teoretično sprejeto, da družbeni kontekst močno izoblikuje tehnologijo, se je začel uveljavljati koncept družbenega strukturiranja tehnologije, ki namesto makro pristopa k tovrstnemu preučevanju z mikro pristopom.

Sredstvo masovne komunikacije

Internet je šele z letom 1995 vstopil v komercialni sektor in postal sredstvo masovne komunikacije. Obrambni režim ostaja glavni vir financiranja informacijske tehnologije. Vojska je zelo zainteresirana za znanost, saj jo uporablja sebi v prid (hladna vojna, prvi jedrski poskus, prvi satelit-Sputnik). Praktični primeri uvajanja novih tehnologij je na področju kreditnih plačilnih sredstev, mobilnih telefonih in široke rabe.

Obstaja globalna tekma med računalniškimi tehnologijami, kjer je v ospredju strateški pomen. Eden takih primerov je podjetje Apple, ki je razvil mikroračunalnike za široko rabo. Informacijske tehnologije so postale sredstvo, ki daje dodano vrednost ali vsaj ustvarja novo vrednost. Hkrati pa kreira in vzdržuje pomembne tržne vezi med ponudbniki in povpraševalci.

Internet

Internet so sprva pričakovali, da bo opolnomočil posameznika in vse povezal v globalno vas. A se je vzpostavil nov družbeni red brez klasičnih hierarhij in avtoritet, red skupnega in enakega, ki je javen in vsem dostopen ter odprt. V igro so se hitro vključili interesi kapitala. Posledično se je vzpostavila nova ekonomska elita, ki je začela strukturirati medijski vsakdan. Z njim pa je narasla tudi možnost za samoizobraževanje (op. a. kar je možno tudi prek te spletne strani) in izobraževanja na daljavo. Prišlo je do koncentracije v priljubljena spletišča. Kar pa jasno razprostre vse širši digitalni razkorak kot neenakosti do materialnih stvari, kar pa je posledica asimetrične distribucije ekonomskega, kulturnega in političnega kapitala.

Oblikovanje tehnologije je kompleksna družbena aktivnost, pri kateri gre za ponavljajoč se spiralni proces. Ta poteka na podlagi vrste interakcij med širokim spektrom vključenih akterjev in institucij. Zelo je pomembno, da že med oblikovanjem postopka identificirajo potrebe in zahteve uporabnika. Vgradijo jih tako, da tehnologija v svoji uporabi deluje na koristen način.

Tehnološki razvoj ni več linearen, ampak spiralen. Obstaja pa vtis, da se tehnologija razvija avtonomno od družbe, in da tehnološko pogojena produktivnost linearno vodi k višjim oblikam družbe. Po tej logiki se tehnologija razvija izven družbe, ki pa tehnologijo oblikuje. Vse družbe so na podobni stopnji na poti k postindustrijski družbi. Poznamo pet generacij računalnikov, to so tranzistorji in elektronke, elektronska integrirana vezja, mikroprocesorji, standardizacija programov.

Linearen model oblikovanja tehnologije za teorijo družbene konstrukcije ni ustrezen. Ustreznejši je interaktivnejši model ki se je uveljavil prav ob preučevanju novih tehnologij tudi informacijskih tehnologij. Gre za prisotnost povratne vezi ali feedback, ki združuje obstoječo fazo oblikovanja tehnologije s prejšnjo ob upoštevanju trenutne ocene uporabnika.

Nevtralnost interneta

Nevtralnost interneta je princip, po kateremu morajo vsi internetni dobavitelji tretirati vse komuninkacije enako, enakovredno in nediskrimninatorno na podlagi uporabnika, vsebine, spletne strani, platforme ali aplikacije. Telekomunikacijski operaterji so sicer opustili grobo zlorabo položaja, a so razvili nove poslovne modele, kjer je zloraba manj očitna. Med take ponudbe sodi storitev ničelne tarife, operater znotraj izbrane storitve (glasba, video …) brezplačno ponudi tudi proces podatkov. Spodbuda uporabe preferenčnih storitev je ta, da smo z operaterjem pripravljeni deliti del dohodka.

Telekomunikacijski operaterji so kmalu želeli postati udeleženi pri dobičku in ne zgolj vzdrževalci telekomunikacij. Zato so začeli ponujati svoje videoteke, družbena omrežja, oblačno shrambo in izrabljali prednosti, ki so jih imeli kot lastniki infrastrukture. Telekomi so lahko ponudili cenejše storitve od tekmecev. Poskrbeli so, da niso obtičali v elektronskih zamaških. Vsa vsebina na internetu se mora obravnavati enako in se prenašati z enako hitrostjo. Informacije so javno dostopne in prepoveduje se povpraševanje ali blokiranje spletnega prometa. Posegi v nevtralnost interneta blokada, zapora, slabšanje, prioritizacija, omejitve na opremi, storitev ničelne tarife in specializirane inovativne storitve.

Družbena konstrukcija

Tehnologija je uspešna kot družbeni produkt oz. kontrukcija. Tehnološki determinizem gleda na znanstvenotehnične spremembe gleda kot na linearno kontinuirane spremembe. V študijah znanosti in tehnologije obstajata dve teoriji, o tem, ali tehnologija vsebuje vrednote.

Teorija o nevtralnosti trdi, da imajo tehnični proizvodi lahko občutne učinke na družbeno in politično življenje in lahko dajejo prednost nad drugimi. Zanika pa, da bi bili ti učinki značilnost samega tehničnega sistema. Tehnologije pojmuje kot orodje za dosego človekovega namena, kar pomeni, da politika in moralnost ležita v nas samih in ne v orodjih.

Druga teorija pravi, da so tehnični proizvodi lahko neposredni nosilci vrednot in lahko sistematično prispevajo k realizaciji in onemogočanju družbenih, etičnih in političnih vrednot. Zavzema se za to, da bi snovalci tehnologij imeli jasno izraženo dolžnost, da pri zasnovi tehničnih predmetov vključijo vrednote kot so svoboda, sožitje, avtonomija, varnost. Ker tehnični sistemi implicitno krepijo vrednote. Tehnična zasnova ima tudi vrednostno dimenzijo.

Zato ni več vprašanje, ali se je kultura že umaknila tehnologiji, ampak v kakšni kulturi živimo. Kulturi, ki daje prednost vrednotam učinkovitosti pred drugimi družbeno inkluzivnimi vrednotami.

Priporočilni sistemi

Spletišča uporabljajo 4 priporočilne sisteme, in sicer sistem zvezdic, trening, skupinsko filtriranje in Jaccardov indeks.

• Sistem zvezdic meri podobnost v okusu, kar zasledimo pri Netflixu, Amazonu.
• Trending temelji na prikazovanju, kaj si stranke spletne strani v realnem času ogledujejo, kar uporablja Booking.
• Skupinsko filtriranje uporabljajo spletne knjigarne, kjer algoritem uporabi podatke za oblikovanje primernih priporočil za nadalnjo nakupovanje. Algoritem deluje tako, da primerja podatke z ogromno podatkovno bazo, ki temelji na tem, kaj je strankam všeč in kaj ne.
• Jaccardov indeks izračunamo tako, da število elementov, ki je skupno dvema množicama, delimo s skupnim imenovalcem števila različnih elementov v istih množicah. Indeks meri podobnost med dvema množicama kot delež, ki jima je skupen.

Informacijska družba

Razumevanje informacijske družbe so poskušali naslednji teoretiki razvijanja tehnologije pojasniti na različne načine.

Habermas je demokracijo in informacijo razumeval prek umika v zasebnost in upadom javnega angažmaja. Poudarja, da večja kvantiteta informacij ne zagotavlja izboljšanja. V zasebnosti dostopamo do več informacij, kar pa ni nujno bolj zdrava demokracija. Zavrača idejo informacijske družbe in prevprašuje, kakšen tip informacije je pomemben za demokratično družbo, v kateri je odnos potrošnik in državljan. Medtem ko pojasnuje, da je potrošnik v primerjavi z državljanom neenak in pasiven. In ali državljani v demokratičnem sistemu želijo narediti izbiro, ki se razlikuje od tistih, ki jih izvajajo kot zasebni potrošniki. Pravi, da postajamo vse bolj pasivni državljani.

Uporabnik si želi ugodja in se v zameno odpoveduje zasebnosti, ker bodisi pridobi popuste pri nakupovanju bodisi dodatne ugodnosti zaradi zbiranja podatkov o nakupih, check-in letališča. Kultura se vse bolj umika tehnologiji, saj medmrežje postaja ključen del največjega nadzorovalnega aparata v zgodovini spremljanja in ocenjevanja državljanov. Nadzor je globlji, širši in bolj neopazen. Primer izvajanja nadzora nad posamezniki je sistem javnega slovesa, ki v zbranih podatkih išče nagrade ali kazni vrednega državljana Republike Kitajske. Naj si bo ta hvale vreden, povprečen in ne vreden hvale oz. vreden kazni.

Enodimenzionalna podoba dogodkov kot informacij, kar je drugačno razumevanje medijskih dogodkov kot blago za hitro konzumacijo in pozabljanje. Medij so postali dejavniki oblikovanja javnega mnenja, ne pa le posredniki informacij.

Baudrillard in Barthes razumevata informacijo in postmodernost skozi prizme pomena informacij v postmodernem svetu. Vzpostavi se pomen informacij na nov način. Ali je informacijska družba sploh ustrezno poimenovanje? Do neke mere kot informacijska družba kreiramo idejo, da smo v nekem stanju družbe znanja, v kateri je informacijska družba dejanska praksa.

Webster pojasnuje informacijsko družbo prek 5 definicij, ki pa zajemajo področja ekonomije, poklicev, tehnologije, prostora in kulture.

• tehnološka definicija pravi, da tak obseg  tehnoloških inovacij mora voditi k preoblikovanju družbe. Kritiki pravijo, da dojemamo tehnologijo kot nekaj, kar ne izhaja iz družbe. Vendar šele z vplivom.
• ekonomska definicija trdi, da naj bi rast ekonomskih vrednosti informacijske aktivnosti vodila do informacijske družbe. V porastu je delež BDP, ki ga ustvarjajo. Kritiki se sprašujejo, katere aktivnosti vključiti v informacijski sektor.
• poklicna pravi, da šele ko je določen delež poklicev navzoč v informacijskem sektorju. To pa je vidno v zatonu proizvodnega in vzponu servisnega, kar je informacijska družba.
• kulturno definicijo najtežje izmerimo, jo pa najlažje zaznavamo, ker smo informacijsko nasičena družba. Kar je nekakšen paradoks – eksplozija informacij lahko pomeni smrt znaka. Znaki tako postajajo reference sami na sebi, ne pa na zunanjo realnost.
• prostorska definicija pravi, da informacijska omrežja povezujejo lokacije, ki so posledice na organiziranost časa in prostora. To so električne ceste, nacionalna/mednarodna/globalna raven.

Bell pojasnuje postindustrijsko družbo kot novo vrsto družbe, kjer prevladujejo servisni poklici. To pa pomeni kvalitativen preskok, saj so se začeli ukvarjati z ljudmi in ne več toliko s stvarmi. Preskok, v katerem je pomembna skupnost. Tehnologija naj bi se razvijala avtonomno. Kritiki servisne službe niso omejeni na servisni sektor, npr. oglaševanje v tovarnah.

Castells skuša pojasniti vlogo informacij v sodobni družbi z omrežno družbo. Uporabi koncept informacijskega kapitalizma za opisovanje sodobnega obdobja. Kontinuiteta kapitalizma, kjer je najpomembnejša hitrost reagiranja in prilagodljivost na trgu – velja, če te ni v omrežju, ne sodeluješ aktivno v omrežni družbi, kar nakazuje na nove oblike neenakosti. 

Infonacionalizacija je proces, pri katerem imajo glavno vlogo države, ki omogočajo razvoj omrežij. Vključevanje na omrežja je predpogoj polne participacije v omrežni družbi. Izobrazba je ključna kvaliteta delavca (kapitalizem brez kapitalističnega razreda). Pomembna je fleksibilnost in ne specifične spretnosti kot so učni načrti sodelovanje pri seminarskih nalogah. Kritiki pravijo, da se tako reprodukcija neenakosti podcenjuje in poudarjajo pomen razrednih neenakosti.

Schiller je osredotočen na politično ekonomijo komuniciranja, predvsem na strukturne elemente izza medijskih sporočil. Elementi kot so ekonomske značilnosti, lastništvo, oglaševanje, kapitalske zmožnosti, ki omejujejo vsebino medijev. Izpostavi celovitejši pristop, zgodovino in periodizacijo trendov. Sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije imajo pomembno vlogo pri stabilnosti in zdravju ekonomskih sistemov. Prioritete kapitalizma navkljub novim informacijsko-komunuikacijskim tehnologijam so enake. Obstoječi imperativi tržne ekonomije enaki, sicer obstajajo spremembe, ampak motivi in kapitalizem pa so enaki. Pri kritiki izpostavi informacijske tehnologije in pomembno moč nadzora, interesa. Pri tem, pa bi se morali vprašati za čigav dobiček in pod čigavim nadzorom se bodo tehnologije razvijale.  

Postavil je 4 ključne argumente.

• kriterij tržišča v razvoju IKT: tržni pritiski pri nakupovanju, prodajanju za ustvarjanje dobička vplivajo na inovacije informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ključni akterji razvijanja so korporativni in vojaški sektor kot določevalci inovacij. Informacije so dosegljive, ampak so tržno blago, ker se ga da prodat. Danes so razumljene kot dobrine. Zgodil se je premik v družbi, kjer je veliko samoumevnih dobrin postalo plačljivih. Ključni dejavniki v distribuciji dostopanja in generiranja informacij je informacijska stratifikacija (informacijsko revni ali bogati, razredne neenakosti).
• korporativni kapitalizem z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo služi korporativnemu sektorju. Industrija je ena najbolj oligopolističnih oz. globalnih ureditev.
• potrošniški kapitalizem, ki ga informacijska revolucija podaljšuje, se širi v vsakdanje življenje posameznikov, tipično v zaseben način življenja. Tradicionalni pojmi skupnosti, odgovornosti in skrbi se nadomeščajo z individualnimi skrbmi. S tem je upadel socialni kapital.
• poblagovljena občinstva kot zagotovilo oglaševalcem, da bodo njihovo vsebino, sporočila dostavili vsem gospodinjstvom prek televizijskega oglasa ali brezplačnikov, v zameno za oglasni denar.

Kritike argumentov se osredotočajo na ekonomski kapital in tu išče informacijsko ločnico, pri čemer ne upošteva kulturnega in simbolnega kapitala. Niso vse informacije, ki so dostopne množicam nekvalitetne. Schiller se vpraša, kako lahko pričakujemo, da bodo iste sile, ki so generirale določene informacijsko-komunikacijske tehnologije hkrati pričakovali, da bi informacijska revolucija počela tisto, kar si želijo njihovi oblikovalci, tj. razširiti kapitalistične odnose. Kljub kritikam je Schiller dobro opozorilo, da obstajajo neenakosti, da tržni principi delujejo, da je vse več informacij namenjenih zaslužku, da se ljudje umikajo v zaseben svet v zasebnem življenju. Tistem, v katerem nas prepričujejo, da potrebujemo plačljive informacije.

Rozsak pravi, da ključne temeljne ideje, ki podpirajo našo družbo, ne bazirajo na informacijah ali na količini informacij oz. so prišle pred informacijo. Ena močnejših, zelo trdoživih idej je ideja, da smo vsi enaki. Rozsak pravilno ugotavlja, ko pravi, da so take in podobne ideje bolj temeljne za družbo kot kakršnkoli obseg akumuliranih informacij. Kvalitativni pristopi, ki vključujejo temeljne ideje bolj ključni kot kvantitativni pristopi k informacijam. Trdi, da so teoretiki informacijske družbe obrnili tako, da je več informacij transformativna moč za drugačno družbo.

Fetišizira se moč informacij, ki so zelo pomembne in dejansko so neke temeljne ideje, ki se producirajo že več stoletij. Raziskovalci prek različnih kriterijev ugotavljajo, ali smo prešli v informacijsko družbo glede na tehnologijo spremembe v poklicih in prostoru. Merila so dvomljiva in nenatančna pri dokazovanju rojstva informacijske družbe. Za teoretike informacij ni važno, kaj posredujejo (sodba, mnenja, nesmisel, obscenost, dejanje). Ti vidiki postanejo irrelevantni, saj so informacije homogenizirane in dostopne za kvantifikacijo. Informacija postane kvantitativni pokazatelj komunikacijske izmenjave in s takim tovrstnim kvantitativnim merjenjem informacij pride trditev, da več informacij pomeni transformacijo družbe.

Rozsak zavrača statistične pokazatelje, kar spodbudi premislek k najbolj pomembni lastnosti pristopov v informacijski družbi. Izpostavlja kvantitativna merila in se vpraša, ali več informacij nujno pomeni, da živimo v bolj informiranem državljanstvu, ampak, ali dostopnost pomeni, da smo bolje informirani. In kakšen tip informacijskih poklicev se širi. Informacija ima predmet in je referenčna na nekaj zunaj sebe. Poudarja, da ti trendi nakazujejo kvalitativno spremembo naših življenj, čemur Rozsak pravi mitologija govorjenja o informacijah.

Umetna inteligenca v raziskovanju

Umetno inteligenco se v raziskovanju najpogosteje uporablja pri zaznavanju bolezenskih znakov rakavih celic prek histoloških slik, pri določanju spolne usmerjenosti prek fotografij obrazov in določanje sentimenta prek analize besedil. Uspešnost prvega primera presega zdravnike specialiste in zdravljenje je hitreje, natančnejše in pravočasno. Umetna inteligenca temelji na učenju več nivojskih globokih nevronskih mrež. Drugi primer nas izzove medijsko izpostavljena raziskava, in sicer, da premislimo o mejah uporabe tehnologije (etika, zasebnost, digitalne sledi). Pri analizi sentimenta pri besedilih gre za samodejno zaznavanje/ugotavljanje stališča avtorja (pozitivno, nevtralno, negativno). Tovrstne raziskave omogočajo vpogled v veliko množico besedil, ki so ustvarjeni in objavljeni na spletu. Brez tehnoloških pripomočkov njihova analiza bi bila nemogoča. Primer ponuja tudi razmislek o novih možnostih, ki jih raziskavam ponuja strojno učenje.

Največji napredek se kaže v prepoznavanju spolne usmerjenosti in pri razumevanju naravnega jezika, kar omogoča odlično strojno prepoznavanje govora ter vse boljši rezultati strojnega prevajanja. Nadzor nad učenjem nevronskih mrež vrši algoritem. Učenje deluje po sistemu vzvratno razširjene napake. Umetna inteligenca popravlja uteži, dokler ne napove pravilnega rezultata, ki si ga je postavila. Globoke nevronske mreže so umetnointeligenčni sistemi, kjer je nabor dinamičnih predlog. Glede na to, da lahko iz velike zbirke novic izluščijo tematsko področje, kar pomeni, da lahko tvorijo t. i. naravne novice. S čimer se začne krepiti algoritmska personalizacija novic. Predloge so najbolj preproste za zapolnjevanje praznih mest na spletnih straneh (vremenski podatki, športna statistika, borzni indeksi).

Vloga tehnologije algoritmov na novinasko delo vpliva predvsem na dileme časovnosti in aktualnosti, saj se je žrtvovala natančnost za hitrost. Naša doba je obsedena s hitrostjo. Tako pa nastane manj izvirnih, raznolikih in kakovostnih zgodb. Algoritmi so videni kot dodatek oz. pripomoček obstoječem novinarstvu in večji potencial je v napisanem novinarstvu kot televizijskem ali radijskim. Pesimistični scenarij predpostavlja nadomestitev novinarjev.

Koncept pametnih mest

Koncept, na katerem sloni gradnja pametnih mest je, da v neko skupnost prinesejo integrirane rešitve, ki temeljijo na medsebojni povezanosti med različnimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami. Te omogočajo uporabnikom bivanje in mesta so učinkovitejša. Ključen del pobude je široko sodelovanje različnih deležnikov pri iskanju teh rešitev (prebivalci, podjetja).

Za uspešnost procesas so ključne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pametna mesta pa potrebujejo pametne državljane in infrastrukturo. Med 8 ključnih dejavnikov spadajo pametno upravljanje, meščane, zdravstvo, gradnja, infrastruktura, mobilnost, tehnologija in energija. Tehnološka plat vidi digitalna mesta, ki temeljijo na internetni povezanosti in stalni komunikaciji. Človeška plat vidi mesta, ki temeljijo na ustvarjalnih, inovativnih ljudeh in usposobljeni delovni sili ter visokoizobraženem kadru. Vse tehnologije so odvisne od uspešne energetske politike, pri čemer vplivajo na razporeditev mesta.

Primeri: Madrid, Barcelona, Reykajvik