Mediji imajo pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja, in sicer na različne načine. Eden takih je določanje dnevnega reda, tj. obravnava izbranih vprašanj, ki so razvrščena glede na pomembnost. Oblikovanje načina predstavljanja informacij glede na to, kako ljudje razumejo določeno temo ali vprašanje.
S selektivnim izpostavljanjem in selektivno pozornostjo se lahko mnenja posameznika in njegove referenčne skupine utrdijo, ne glede na to, ali so ta mnenja tudi večinska v širšem (npr. nacionalnem) obsegu ali ne. (Splichal, 2009, 93) V digitalni dobi so socialni mediji še dodatno povečali vpliv medijev, saj ustvarjajo t. i. filter mehurčke, ki omejujejo izpostavljenost različnim stališčem. In nenazadnje, tudi mnenjski voditelji (novinarji, vplivneži na socialnih medijih, …) vplivajo na javno mnenje.
Zmotne zaznave se pojavljajo v pluralističnem, demokratičnem okolju, kjer je ena stranka, kandidat ali mnenje soočeno z množico alternativ in ni preprosto določiti, katera od alternativ ima večinsko podporo. (Splichal, 2009, 92)
Vse omenjeno omogoča medijem, da oblikujejo, krojijo in vplivajo na javno mnenje. To skupno mnenje o določeni temi ali volilni nameri, ki je pomembno za družbo, predstavlja pogled ljudi na zadeve, ki jih zadevajo. Javno mnenje, bi lahko rekli, da je agregat individualnih pogledov, stališč in prepričanj o določeni temi, ki jih izraža pomemben del skupnosti, državljani.
Mnenje se dotika področij, kot so politika, kultura, moda, literatura, umetnost, potrošniška poraba ter trženje in odnosi z javnostmi. Kljub temu pa je pomembno razumeti, da je javno mnenje lahko tudi razumljen kot predmet manipulacij in dezinformacij. Torej so mediji nekakšno orodje za oblikovanje javnega mnenja. Kot obliko javnega mnenja smo v Sloveniji tekom pandemije lahko čutili v obliki protivladnih petkovih protestov, ki so opozarjali na nepravilnosti vlade, kot je vladanje z odloki, in angažirali civilno družbo. Tako so nastali še protesti proti ukrepom za zajezitev širjenja covid-19 bolezni, in sicer v sredo. Ter vzporedni protesti v podporo vladi.
Splichal (2009, 92) pravi, da so »pojasnitve napačnih zaznav le delne. Domneve o napačnih zaznavah družbenih dejstev, kot so javno mnenje, učinki množičnih medijev ali socialni indikatorji (npr. ocena tveganosti določenega načina vedenja), so bolj domneve o njihovem empiričnem obstoju kot teoretske (pojasnjevalne) domneve. Različne vrste napačnih zaznav, ki jih lahko empirično izmerimo, nastajajo v situacijah, za katere ni izčrpne pojasnitve, ki bi odgovorila na vprašanji, zakaj so zaznave javnega mnenja oz. mnenja drugih nezanesljive in napačne ter kakšne so družbene posledice napačnih ocen.« (Splichal, 2009, 92)
Napačne oz. nezanesljive zaznave so množinska nevednost, nesoglasje, namišljeni konsenz in druge vrste napačnih zaznav in nesporazumov, ki se lahko pojavljajo enako pogosto kot pravo soglasje ali zanesljiva zaznava. (Splichal, 2009, 92)
Množinska nevednost je mnenje, za katero posameznik misli, da je večinsko, mnenja drugih pa vidi kot manjšinsko, čeprav je večinsko mnenje. Učinek nepravega konsenza je mnenje, za katero oseba zmotno misli, da je večinsko, mnenje drugih pa skladno z usvojenim svojim mnenjem, torej ljudje napačno mislijo, da večina meni enako kot oni, v resnici pa menijo drugače in to mnenje izražajo.
Zrcalna zaznava je mnenje, ki je dejansko mnenje posameznika, drugi pa zrcalijo svoje mnenje in podob o sebi na pomembne druge ali večino.
Zatajitvena projekcija je tisto mnenje, ki je večinsko, drugi imajo svoje mnenje, ki projicirajo svoja negativna mnenja in podob o sebi na druge. Zagonski moment je skladnost v večinskem mnenju posameznika in drugih, ker gre za posnemanje tistih, ki so že spremenili svoje mnenje. Nerealni optimizem se kaže v podcenjevanju tveganosti svojega vedenja in precenjevanje tveganosti vedenja drugih. In pa še učinek na tretjo osebo pa je precenjevanje svoje in podcenjevanje tuje odpornosti proti delovanju medijev. (Splichal, 2009, 93)
Svoboda izražanja je povezana s pravico do svobodnega združevanja in pravico do spoštovanja družinskega in zasebnega življenja. Ta učinkovitost ne izhaja toliko iz same vsebine določb Konvencije (Evropska konvencija o človekovih pravicah), temveč predvsem iz dejstva, »da Konvencija vsebuje relativno učinkovite procesne oz. nadzorne mehanizme za zagotovitev in uresničevanja in varstva s Konvencijo priznanih pravic. (Teršek, 2007, 17)
Čemu pa je svoboda izražanja tisto, kar branimo venomer znova, kar dovoljuje javnemu mnenju dostop do občinstva. Ta dostop izvajajo mediji.
Chomsky nam v knjigi Profit pred ljudmi, pojasni, da »obstaja »javna arena«, v kateri lahko posamezniki načeloma sodelujejo pri odločitvah, ki se tičejo splošne družbe: kako naj se zbira in deli javne prihodke, kakšna naj bi bila zunanja politika itn. V svetu držav oz. nacij je javna arena prvenstveno vladna, in to na različnih ravneh. (Chomsky, 2014, 151) Tudi t. i. »sporazumi o svobodni trgovini« so eno od orodij za spodkopavanje demokracije oblikovani, da »prenesejo odločanje o človeških življenjih in načrtih v zasebne roke zasebnih tiranov, ki delujejo v tajnosti in zunaj očesa javnosti ali njenega nadzora.« (Chomsky, 2014, 153)
Svoboda izražanja nas opomni tudi, da mediji kritično konstruirajo naše percepcije o sebi in svetu okrog. Zato se nam zdi pomembno vedeti, da demokracija deluje samo takrat, ko lahko posamezniki v javni areni sodelujejo tako, da »njihovo sodelovanje res nekaj pomeni, hkrati pa opravljajo lastne posle, posamično kot kolektivno, ne da bi se vanje nezakonito vmešavale različne oblike koncentrirane moči.« (Chomsky, 2014, 151) Osnovni problem, pa Chomsky poudarja, ostaja, in se vedno znova pojavlja v novih oblikah in zahteva nove oblike nadzora ali odrivanja na rob, kar vodi k novim izražanjem javnega boja. (Chomsky, 2014, 153)
Svoboda izražanja, opredeljena v 39. členu ustave v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) nosi najmanj tri aktivnosti; »da predstavlja enega izmed temeljev demokratične družbe in enega temeljnih pogojev za njen razvoj in samouresničitev vsakega posameznika; da omogoča sodelovanje v javni izmenjavi kulturnih, političnih in socialnih informacij ter idej vseh vrst; in da zagotavlja svobodo tiska, ki daje javnosti na voljo sredstvo odkrivanja in oblikovanja mnenj v zvezi z idejami in ravnanji politikov.« (Teršek, 2007, 16)
Tekom covidnega obdobja je Slovenija delovala pod izrednimi pogoji in demokracija je zahtevala operativno vodenje. (Vlada 2020) Učinkovitost države je bilo podrejeno zajezitvi širjenja virusa SARS-COV-2. Razglasitev izrednih razmer v Sloveniji je aktivirala začasno razveljavitev in omejitev pravic, ki ga obravnava 16. člen v slovenski ustavi.
Vlada je nato s sprejetjem Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin posegla v 15., 32., 39. in 42. člen ustave. To menimo zato, ker so bile podeljene globe državljanom, ki so kršili takrat veljavne odloke, ki so šele leta 2022 postali protiustavni. Kako so se ljudje odzvali na 3. odstavek Odloka, ki pravi, da »če storitve iz prejšnjega odstavka niso zagotovljene v občini prebivališča, je dostop dovoljen v drugo občino, vendar le do najbližje dostopne storitve po javni cesti ali javni poti?« (PISRS 2020) Menimo, da so prek protestov državljani tedensko se združevali in izražali ter krepili mnenje o (ne)strinjanju s takratnimi političnimi odločitvami. S čimer so državljani želeli usmeriti tok javnega mnenja tako prek medijskega poročanja kot tudi neposredno na ulicah s transparenti, skandiranjem.
Z Odlokom je vlada posegla pa je v polje 15. člena, ki pravi, da je možno človekove pravice zagotovljene s slovensko ustavo omejiti z zakonom. Pa v polje 32. člena ustave, ki zagotavlja pravico vsakogar, da se »prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne, da se ta pravica sme omejiti z zakonom, vendar samo, če to zahtevajo interesi države. Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej.« Pa tudi na področje 42. člena ustave, ki opredeljuje pravico do mirnega zbiranja in združevanja.
Ali ste med tistimi, ki so prepovedano prehajali občine ali med tiste, ki so se odločili spoštovati Odlok in omejili svoje gibanje na občinske meje? Ali se razlika obnašanja pozna v volilnem izidu? Kajti volitve kažejo, da je večinsko mnenje nasprotovalo dotedanjem operiranju s sistemom država – vladi, ampak obenem lahko vidimo, da se je močno utrdilo prepričanje ljudi do takratne oblasti. Saj volitve niso izključile strank, ki so vodile koalicijo. Ravno nasprotno, volitve so izključile opozicijske stranke, ki so branile demokratičnost v parlamentu.
Lahko predpostavljamo, da, kdor je protestiral proti vladi ni spoštoval Odloka, medtem ko pa državljan, ki je na volitvah glasoval za koalicijsko stranko, je svoje gibanje omejil in s tem se izognil sankcioniranju.
Z objavljenim odlokom »Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin« (Odlok) (PISRS 2020) nas kolektivno zaznamuje posebno in intenzivno obdobje.
Mediji so nam s predvajanjem in poročanjem protestov sporočali nasprotno, kar je vlada takrat zapovedovala kot samozaščitni ukrep, tj. prepoved prehajanja občinskih meja brez utemeljenega razloga, možno je bilo le s potrdilom za prehajanje. Mediji so prikazali tudi javne funkcionarje, ki se niso držali samozaščitnih ukrepov, medtem ko so se na protestih posluževali mask in ohranjanja distance med sabo. Kulminacija individualnih stališč je svoj vrhunec javnega mnenja dosegla v rezultatu volitev, ki so odločno zavrnile takratne poslance in izvolila nove, še neizkušene tudi.
Vprašanje, če javno mnenje obstaja izven medijev – kajti obstaja le množica individualnih stališč, ki jih morajo prenesti na večinsko populacijo. Dostop do populacije, pa šele mediji omogočijo.
VIRI IN LITERATURA
Chomsky, Noam. (2014). Profit pred ljudmi. Sanje, Ljubljana.
Kleindienst, Petra. (2017). Koncept človekovega dostojanstva v srednješolskem izobraževanju, 47–58. Pedagoški inštitut, Ljubljana. Https://www.pei.si/ISBN/978-961-270-265-6/mobile/index.html#p=58.
Teršek, Andraž. 2007. Svoboda izražanja. Ljubljana.
Teršek, Andraž. (2009). Suverenost, ljudstvo in človekove pravice, Prispevek k razumevanju konceptov, 45-64. Https://doi.org/10.4000/revus.447
Teršek, Andraž. (2020). Esej o »ustavni demokraciji«; in post scriptum. Https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/266528
Vlada. (2020). Razglasitev izrednih razmer. Https://www.gov.si/novice/2020-03-12-slovenija-razglasila-epidemijo-novega-koronavirusa/.
Splichal. (2009). Javno v zasebnem, zasebno o javnem. Mnenjske poizvedbe v političnem procesu. Javnost-the public, Vol. 16. (81-98).