»Dejte, mladina, še kaj pomembnega prebrati, če vas že ne zanima kaj dosti!;-)«
– ta misel kliče in kriči. K dolžnosti. K razpravi. Mar pravi, da mladim, ni mar za (so)človeka? Izziv tega eseja je razumevanje razvijajoče se misli dr. Andraža Terška (v nadaljevanju »Andraž Teršek«) prek njegovih udejstvovanj.
Čemu, torej, Andraž Teršek, ste sploh dovolj pomembna in zanimiva osebnost, da bi (so)državljana moralo brigat, o čem pišete in govorite?
Ali bi ga moralo zanimati tudi to, kar danes redno objavljate na blogu? Ali bi ga moralo zanimati, o čem razpravljate, ko se razteza smeh z drugega konca bara? Bi ga moralo zanimati to, kdo ste, ko zaprete vrata za sabo? O čem bi moral prebrati, da bi zadovoljil zahtevo ujete misli?
Profil Andraža Terška je težavna, obenem pa malce lahkotnejša naloga, kajti sem z njim imela bližnje srečanje in sem odnesla zgodbo seboj. Sila zanimiva osebnost, ki me je dojemal kot (so)državljanko, brez pokroviteljstva, ki rezervirano stoji za elitne zvihane noske. Morda je ravno to prepričalo čute, da sem prisluhnila. Nisem bila njegova študentka, čeprav mu pravim profesor, ker po debati veš, zakaj mu pritiče ime profesor.
Profesor se je nedavno, med covid obdobjem, na vse pretege trudil, da bi izmed redkih uspeli zaščititi slovensko demokracijo pred razkrojem oz. erozijo demokracije. Opazili so. Ni smel biti niti izvoljen v neodvisnega ustavnega sodnika. Odmaknil se je. Ne slišimo ga prek televizijskih ekranov, radijskih valov ali na slabo obiskani okrogli mizi.
Od tod dalje ga je pot pripeljala do Inštituta Ustavnik. Do pisarne, ki delavcem_kam omogoča lažji dostop do njegovih storitev. Zdi se, da se s preprosto rabo slovenskega jezika na blogu, spletne strani www.andraz-tersek.si, približuje in utrjuje javno neknjižno rabo slovenskega jezika. Čeravno spletno stran krasi bibliografija z več kot 550 deli, ki reprezentirajo njegova dosedanja premlevanja o tem … zakaj so ljudje taki, kakršni so; njihova razmišljanja; občutja; prepričanja … med letoma 1994 in 2022.
Človek – ploden Državljan
Kamničan, je svoje življenje začel beležiti na drugi marčevski dan leta 75 v Ljubljani. Izjemno glasen. Jasen. Artikuliran. In družbeno angažiran univerzitetni učitelj prava. Ustavnik, ki živi med Kamniško-savinjskimi Alpami in Koprskim zalivom. Pisana in govorjena beseda ga spremljata od zibelke dalje, ki ga opremljata in postavljata na zemljevid Slovenije. In to med elitne slovenske intelektualce. Zvest ostaja kitari, s katero se je znašel tudi na odru z Janom Plestenjakom.
Tom Bottomore, britanski sociolog elite, (v besedilu Kotnik, 2016, 30) ponudi dva pogleda na problem intelektualcev kot elitne družbene skupine. »Prvi pogled uveljavlja idejo intelektualne elite, ki nima svojih lastnih poklicnih interesov, se povezuje z glavnimi družbenimi skupinami ali razredi in se notranje deli glede na zavezništva, ki jih bo s temi razredi sklepala. Skladno z drugim pogledom pa intelektualci dejansko tvorijo določeno družbeno skupino, ki je sposobna zavzeti objektiven pogled na družbo in dosledno zagovarjati neki splošni interes v celoti, s čimer tak pogled intelektualno elito postavlja nad druge družbene razrede, hkrati pa še vedno zavrača možnost, da bi se lahko med intelektualci razvil lasten specifični skupinski interes.« (Kotnik, 2016, 30)
Do danes je Andraž Teršek spisal uspešne pobude za ustavnosodno presojo, članke, eseje, razprave in druge spise. Izdal je tudi literarni prvenec Brutalci-to ni roman o nas! in poezijo Razmetanost pozlačenega drobca: po-etika. Naj izpostavimo še monografije Zapisi ustavnika v karanteni, Etika politike: esejistični komentar ustave, z novo ustavo, Ustavna demokracija in vladavina prava: ustavnopravni eseji. Sodeloval je na raznih seminarjih, konferencah in posvetih ne samo po Sloveniji, ampak tudi kot strokovnjak za človekove pravice v Tuzli, Katowicah in Brnu. Njegovo udejstvovanje v ospredje postavlja venomer človeške komunikacije. Kar zaznamo v tem, ko pravi, da piše, »ker se tako pogovarja z ljudmi« (Teršek 2020)
Mar ni to misel, ki bi delovala, kot pogonska sila, ki ohranja neprestano težnjo po »učečemu se človeku o sočloveku«? So področja, s katerimi se Andraž Teršek ukvarja, študira, razpravlja in premišljuje … pomembna za sobivanje in soustvarjanje vseh živih bitij, človeka? Npr. kot so svoboda in dostojanstvo človeka, svoboda izražanja, etika politike in politične filozofije … ali je o tem razpravljati ključno in kritično za državljana, državo in navsezadnje ustavo …? Ali je lahko uvodni citat »dejte, mladina, še kaj pomembnega prebrati, če vas že ne zanima kaj dosti!;-)« razumljen kot možnost razprave sestavljene z izbranim branjem med stopnjama pomembnosti in zanimanjem, kar pa menimo, da je želel napeljati k zasnovi izhodišč razprave? Mar bi smoter razprave o razpravi zaobsegal mladino tega tisočletja iz smeri bralnih vaj izbranih tekstov, tako kot to poteka danes na humanistični fakulteti? Ali so ravno bralno razumevanje in jezikovna raba tista odločilna, kako bo razprava potekala? Kdo bo moderator, ki bo zastavil izhodiščna orientacijska vprašanja? Kajti Teršek na drugi strani mikrofona je vsestranski javni govorec, pedagog in je vprašanje, kaj želimo slišati kot odgovore, ki bodo zapeljale razpravo. Morda se mi zdi, da bi ga morali slišati o socialno-ekonomskih mehanizmih sistema država, ker menim, da je to korak k celovitejši debati o revščini v Sloveniji. Če se je že loteva. Ker.
Andraž Teršek počne to, kar počne, ker je to njegova identiteta, in ne zaradi morale. Zato izraza »moralna avtoriteta« tudi ne mara. Teršek je danes osredotočen okrog spletne strani Inštituta Ustavnik, saj vsak registriran član plača za konsumpcijo neformalne, neurejene, jezikovno neusklajene sprotne misli o družbenem dogajanju objavljeno na blogu. »Sodobni mnenjski formati ne potrebujejo več novinarjev in urednikov in posledično so se tudi medijski akademiki oddaljili od novinarskega polja. Ekspanzija mnenjskega prostora je t. i. medijskim intelektualcem omogočila nove platforme pojavljanja, nove oblike javnega komentiranja in nove tipe mobiliziranja oz. avtoinsceniranja lastnih medijskih identitet javne avtoritete in ekspertnosti.« (Kotnik, 2016, 37) Mnogi članki Andraža Terška, ki so navedeni v bibliografiji, so dosegljivi zgolj in samo v priznanih revijah, do katerih tudi ni možno prosto dostopat v digitalnem okolju. V blogih pa uporablja neformalno obliko slovenščine, s čimer se približuje svojemu največjemu občinstvu. Namreč to občinstvo je očitno pripravljeno plačati za objavljeno vsebino, članstvo, naročnino. Ali je to tista plačljiva vsebina intelekta, miselnosti v digitalnem okolju, ne oziraje na slovnične napake ali vpliv, ki ga ima kot pisec na bralce, občinstvo in posledično na del javnosti? Mar lahko nasedemo, da to počne, ker tako on piše in se najlažje izraža v blog skupnostih?
Kajti Andraž Teršek se nenazadnje odlično znajde bodisi s pisano besedo, kjer se dotika akademskih, poljudnih ali literarnih vrstic pa tudi poetičnih bodisi nekje med forehandom in backhandom bodisi med dolgimi kolesarskimi, tekaškimi turami ali pa morda, po slučaju, ob koncu delovnega dne za sosednjo mizo kot vnet sogovornik. In okej bo, ko bo začel besedila preverjat z Amebis Besano kot obvezno opremo za objavljanje v slovenščini. Ker spada med slovensko pravniško avantgardo, ki predvsem pravne in politične koncepte humanistično utemeljuje. Torej, se zdi pravilen napotek glede na to, da je s svojimi kritičnimi in poglobljenimi analizami aktualnih družbeno-političnih vprašanj redno nastopal v različnih medijih, kot so Dnevnik, Mladina, Radio Slovenija, MMC RTV Slovenija in Demokracija, ker ima vpliv na javnosti. Njegova stališča so pogosto bila provokativna in izzivajoča, vendar vedno utemeljena na strokovnih argumentih in globoki moralni zavesti. Medijska prisotnost Andraža Terška je prispevala k pluralizaciji mnenj v javnem prostoru in hkrati krepila demokratične vrednote. Zato se nam zdi na mestu, da si del njegovega občinstva želi njegove knjižne slovenščine in uporno se ne registrira na njegovi spletni strani, ne sledi mu več na Facebooku. Menim, da se ta odmik določenega dela njegovega občinstva poznal pri njegovi jezikovni rabi slovenščine na blogu.
Bourdieujevski »kritični intelektualec«, ki s svojim delom izpostavlja nepravičnosti in neenakosti v družbi in spodbuja družbene spremembe ter zavestno uporablja medije kot orodje za krepitev družbenega in kulturnega kapitala. »Prek (so)delovanja v medijih se preigravajo igre moči med akterji, mediji so področje, kjer se izpostavi »specifična teža« posameznikov.« (Praprotnik, 2020, 99) Na sodelovanje državljanov v političnem procesu Andraž Teršek gleda kot na »kolektivno sprejemanje odločitev, ki poteka s pomočjo racionalnega in pretehtanega posvetovanja in odločanja (deliberacije)«. (Teršek, 2017, 18) Utrjeno skrb za sočloveka sta mu nemara privzgojila mati Miroslava, ki je bila učiteljica in oče Silvo, ki pa je bil novinar.
Andraž Teršek je aktivno uporabljal vlogo medijev, pri konstruiranju in reprodukciji družbenih razmerij moči, in v prid svojih kritičnih stališč. Ob tem si je prizadeval za razkrivanje manipulativnih praks dominantnih družbenih akterjev in za opolnomočene marginaliziranih skupin. »Tradicionalnim radiodifuznim medijem je nadarjenost posameznikov za javno nastopanje, kar je okrepilo položaj, vlogo in ugled političnih komentatorjev, voditeljev oddaj in drugih tradicionalnih udeležencev pogovornih oddaj, vselej dobrodošla.« (Medved, 2020, 24) Vloga Andraža Terška kot javnega intelektualca je še posebej pomembna v kontekstu slovenske družbe, ko se je soočala v covid obdobju z nekaterimi izmed izzivi: vzpon avtoritarizma, kršenje človekovih pravic in erozija demokracije. Njegovo neomajno branjenje svobode in pravice ter njegov pogum pri soočanju z nepravičnostmi so prav tako dragocen prispevek k slovenski demokraciji.
»Instrumentalni um s pedantnostjo znanstvenika in birokrata v enem je zasnoval laboratorij krutosti – koncentracijsko taborišče. Nenazadnje tudi Mark Zuckerberg ni predvidel, da bo orodje, s katerim je želel ustvariti planetarno povezanost ljudi, v nekaj kratkih letih postalo gojišče za med-etično nasilje, vzpon avtokratov, renesanso sovraštva do drugih in novih izdaj populističnega radikalizma. In predvsem, da bo na široko odprl vrata mnenjski kulturi, ki bo sčasoma prevzela poslanstvo alternativne, protirazsvetljenske vednosti.« (Vidmar, 2020, 42)
Andraž Teršek je ključna figura kot učenjak, borec za svobodo in kritični intelektualec, ki s svojim delom pomembno vpliva na družbeni in kulturni razvoj Slovenije. »Novinarsko polje je uspelo svoja pravila igre vsiliti svetu akademe, znanosti in raziskovanja. Merila uspešnosti so se začela v večini akademskih polj prilagajati zakonu medijske prepoznavnosti.« (Kotnik, 2006, 45) Terškova dela se osredotočajo tudi na različne vidike sodobnega družbenega življenja v Sloveniji in širše, kar pomeni, da je vsako pojavljanje vključevalo tako predavalnico kot tudi novinarski mikrofon. »Lokacija uveljavitve in blagoslovitve intelektualnega dela se je premestila iz striktno univerzitetnega in znanstvenega polja v medije in trg.« (Kotnik, 2006, 45)
Nekatere od ključnih tem, ki jih preučuje, so vloga kulture v družbi, zlasti v kontekstu globalizacije in mediatizacije; povezava med religijo in identiteto v postmoderni dobi; vpliv novih tehnologij na komunikacijo, interakcijo in družbeno strukturo; dinamika sprememb v sodobnih družbah, vključno z migracijami, transnacionalizmom in kulturno hibridizacijo; in vprašanja identitete, pripadnosti in izključenosti v sodobnem svetu. Uporablja pa rad raznolike metodološke pristope v svojem raziskovalnem delu, vključno z intervjuji in analizo besedil ter primerjalne študije, ki omogočajo razumevanje razlik in podobnosti med različnimi družbami ali konteksti ter interdisciplinarni pristopi, ki združujejo koncepte in metode iz različnih družboslovnih in humanističnih disciplin.
Profesor venomer ponavlja pomembnost »govorice srca in ljubeče prizanesljivejše poti k drugemu«, ob tem pa ne zanemari novinarske svobode in odgovornosti, revščine, spoštovanja in oskrbe starejših, ter niti ne pozabi na človečnost in nam razloži zakone, ki jih pogosto napačno razumemo. Elita se s Terškom v slednjem razlikuje.
Ne-ustavni sodnik na trgu
Nedavno odprta vrata Inštituta Ustavnik, ki je »osredotočeno na pravno svetovanje, nudenje pravne pomoči, pomoč pri pravni argumentaciji in pravno izobraževanje, s poudarkom na ustavnopravnih vprašanjih in problemih ter pravni pomoči pri zaščiti temeljnih ustavnih pravic in svoboščin ljudi«, ponuja vpogled na kulturni vrtiček (po Voltaire v Kotnik, 2016, 27) Andraža Terška. Ampak. Z leti si je priboril poseben status z udejstvovanjem v medijih, z mediji in o medijih. Ta posebni status se kaže v tem, da mu ljudje pravijo ustavni sodnik, čeravno ni bil uspešen v treh kandidaturah. Ali mu to pomaga pri pridobivanju članov v Inštitut in delovanju danes?
Vztrajno iskanje njegovih prispevkov nam sicer ponudi nekaj javno prosto objavljenih člankov. A to je dovolj za nazoren oris razumevanja njegove miselnosti, za razumevanje vidika, ki ga želi predati generacijam naprej kot profesor – morda. Strnjeno izpostavlja, da je »slovenski model ustavne demokracije demokracija temeljnih človekovih in ustavnih pravic in svoboščin in temeljnih ustavnih načel. Demokracijo dejansko sprejemamo kot nekakšen vrhunec politične organiziranosti sodobne človeške družbe.« (Teršek 2020)
Če demokracijo, po Teršku, razumemo kot »pot« za doseganje plemenitih ciljev človeške –in človečne—družbe (Teršek, 2017, 17), nas morda zmoti idealiziranje demokracije, če razumemo plačljivo vsebino na spletni strani, na kateri se je ujel v lastno kontradikcijo, in sicer v nasprotju s kritiko kapitalizma. S čimer se oddaljuje od demokratičnosti dostopa v digitalnem okolju. Namreč, če naj demokracijo razumemo kot »pot za doseganje plemenitih ciljev«, potemtakem bi naj sklepali, da bodo njegova dela in miselnost javnostim prosto dostopna. Če transparentnost dojemamo kot ključno značilnost demokracije. Potem je to »modrost« potrebno deliti, da bi lahko to »pot« kovali s plemenitimi odločitvami. O njegovih delih bi npr. prosto javno razpravljali in premišljevali ter posamezniki bi se lahko tudi na novo lažje odločali krojiti lastno vizijo prihodnosti življenja v skupnosti. Posledično pa zgledno in razpravljalno vplivali na lastno okolico življenjskega cikla.
»Sovražni govor že v izhodišču ne prispeva h konstruktivni javni razpravi o splošno pomembnih družbenih vprašanjih, da le še utrjuje podrejenost nekaterih skupin, da jim s tem povzorča resno škodo in jih sili v trajno, pasivno molčečnost. Namen ima ponižati, ustrahovati določene ljudi, spodbuditi nasilje ali zbujati predsodke.«
Teršek, 2007, 264
Vendar to ne krije računov, niti njegovih. Kapitalizem rabi denar, denar rabi kapitalizem. Andraž Teršek je vstopil na trg povpraševanja in ponudb. Prenehal je profesorsko funkcijo in se oddaljil od katedra? Se še kdaj vrne? Bodo generacije njegovih študentov_k prepoznale poudarek mišljenja Andraža Terška, ki se kaže na vlogi prava in ustavnosti pri zagotavljanju demokratičnega delovanja in varovanju temeljnih pravic. Kaj pa sploh vemo o njem? Ali so njegova mnenja na spletni strani Lexpere edina najhitreje dostopna na spletu in ali so dovoljšna?
Potrebno ga je razumevati globlje, saj je namreč kritičen do populizma, nacionalizma in avtoritarnih teženj, ki jih vidi kot grožnjo liberalni demokraciji. Zavzema se za močno civilno družbo, ki temelji na svobodnem komuniciranju in aktivnem državljanstvu. Eden vodilnih zagovornikov diskurzivne demokracije v Sloveniji. Preudarjena značilnost diskurzivne demokracije je, da mora demokracija temeljiti na odprtem in argumentiranem dialogu med različnimi družbenimi skupinami. Ampak.
»Kar je v medijih, postane pomembno in relevantno in kdor je v medijih, prav tako pridobi na tovrstni teži, in tovrstna relevantnost se pravzaprav vselej iz medijskega okolja preliva nazaj v akademsko okolje.« (Praprotnik, 2020, 111)
To zahteva svobodno javno sfero, kjer se lahko razvijajo različne perspektive in kjer imajo vsi enake možnosti za sodelovanje. Zato je … Da! Pomemben akter tako na slovenski pravni sceni kot na sceni slovenskega medijskega prostora, ki s svojim delom in angažmajem pomembno prispeva k razvoju pravne misli in kritičnega državljanstva.
Njegova dela in javni nastopi so pomemben vir za razumevanje sodobnih pravnih in družbenih izzivov. Teršek vidno vlaga napore, a hkrati se zaveda, da so idealne teorije demokracije pogosto težko uresničljive v praksi. Zato se osredotoča na analizo konkretnih problemov sodobne demokracije in iskanje pragmatičnih rešitev. V tem kontekstu poudarja pomen institucionalnih reform, ki bi lahko okrepile delovanje demokratičnih institucij in preprečile zlorabo oblasti. Prepleta elemente normativne in pozitivne pravne teorije, politične filozofije in sociologije. Habermas, ki mu Teršek pripisuje odločilno vlogo v politični filozofiji in sociologiji prava, je opredelil koncept posvetovalne (deliberativne) in razpravne (diskurzne) demokracije kot »demokratično (samo)vladanje, ki v središče postavlja vodenja političnega procesa in sprejemanja odločitev, ki postavlja v ospredje razumni dialog ali razumno razpravljanje, tudi posvetovanje«. (Teršek, 2017, 18) S tem pa smo dosegli vrhunec civiliziranosti. Kjer je civilna družba postala središče operativnosti.
Ali je Teršek danes še vedno not? Med tistimi na hitrih tipkah uredništev? Ali postaja smetana t. i. pravniške avantgarde, za katero bi mislili, da so zato, ker so avant-garde, bolj transparentni, bolj dostopni javnostim in javnemu, ker kritično preizprašujejo obstoječe pravne norme in institucije ter spodbujajo inovativne in družbeno relevantne pravne pristope. Kajti ravno ta avantgarda goji kritičen odnos do statusa quo in pogosto zavrača tradicionalne pravne razlage in doktrine, črpa iz različnih disciplin, kot so sociologija, filozofija, zgodovina ali znanost o upravljanju, da bi obogatili pravno razmišljanje in ponudili izboljšanje normativnih predlogov. Pogosto jih zanimajo praktične posledice prava in si prizadevajo za pozitiven vpliv na družbo.
Zato menimo, da bi Andraž Teršek umanjkal med avantgardnimi družbeni akterji, ki nespremenjenem stanju in avtoritarnemu vodenju – ki uporabi vsa sredstva, da obdrži nespremenjeno stanje družbe, v kateri je možno zanetiti sovražno nevralgično točko – oporekajo glasno. In vztrajno z močjo argumenta stojijo kot ovira na poti k zatiranju, avtoritarnemu vladanju. K oblasti enega, v pogubo vseh.
In Teršek je zelo angažiran, saj uporablja pravo in medije kot orodje za družbeno spremembo v družbenih in političnih gibanjih. S kritičnim pogledom pomaga odkriti slabosti v pravu in spodbuditi razpravo o alternativnih pravnih pristopih. Prispeva k pravu z inovativnimi pristopi, ker je tako pravo bolj odzivno na sodobne družbene izzive, kot je tudi branjenje marginaliziranih skupin. Pri tem si, kot pravnik, zada nalogo, da pravo uporablja kot orodje za doseganje družbene pravičnosti. Po navadi pravniško avantgardo uporabljajo sodniki, zakonodajalcih in pravni praktiki predvsem pozitivno kot okvir za interpretacijo prava. Zatorej je pomembna njegova uvrstitev med deset najbolj vplivne pravnike v Sloveniji.
»Status intelektualca je še vseeno privilegij «
Pravnik in politični filozof Teršek se tako pomembno vpenja v aktualne družbene in politične razprave, ki so prežeta s kritiko sodobnih trendov v demokraciji in iskanjem poti za krepitev pravne države ter ohranjanje pluralne in odprte družbe. Njegova dela so tako močno zasidrana v slovenskem in evropskem kulturnem kontekstu 20. in 21. Stoletja, da bi lahko njegova praksa tudi omogočila prost dostop do njegovih besedil v digitalnem okolju. Zaradi tega bi širši spekter skupin dosegel, saj nenazadnje njegova poezija, proza in dramatika se dotikajo širokega spektra tem, ki so relevantne za sodobno družbo, od eksistencialnih vprašanj in iskanja smisla do družbene kritike in poudarjanja marginaliziranih glasov. Teršek sodobni kapitalizem in potrošniško družbo vidi kot zatiralsko in odtujevano. Hkrati pa ponuja tudi vizije upanja in možnosti za boljši svet. V ospredje postavlja vrednote, kot so sočutje, solidarnost in spoštovanje do narave. To pa dosega predvsem prek bogatega in izvirnega jezika, prepleta različne literarne sloge in žanre.
Rad ustvarja besedila za aktivnega bralca, ki sodeluje pri ustvarjanju pomena prek fragmentarnega in nelinearnega sloga pisanja. S tem se Teršek pridružuje postmodernističnim trendom v literaturi, ki poudarjajo relativnost resnice in fluidnost identitete. V slovenskem kulturnem kontekstu je Teršek uveljavljen kot eden pomembnejših sodobnih avtorjev. Njegova dela so bila deležna številnih nagrad in kritik, prevedena pa so tudi v tuje jezike. S svojim ustvarjanjem pomembno prispeva k bogastvu slovenske literature in kulture. Poleg tega, da je uveljavljen pisatelj, je Teršek aktiven tudi v javnem življenju. Vsekakor lahko rečemo, da je Andraž Teršek nenazadnje pomembna figura v slovenskem in evropskem kulturnem prostoru, relevanten in literarno dovršen, kar jih uvršča med vrhunce sodobne slovenske literature.
Intervju, od koder izhaja mednaslov, uvodoma poduči bralca, ko pravi, da »ideja prava je ideja pravičnosti. Funkcija prava je tehnika, s katero to pravičnost s preseganjem subjektivnosti vneseš v politično organizirano družbo in v raznolikost medsebojnih razmerij med posamezniki.« (Teršek 2021) in nadaljuje z razumevanjem pravne države »bolj v smislu sintagme, zapisane na papirju, kot po vsebini družbenih praks. Kot družba zato nismo tisto bistveno – vladavina prava […] Vladavina prava je vladavina optimalnih notranjih moči, intelektualnih kapacitet človeka, združenih s človekovim moralnim sebstvom, ki se odraža v veljavnem pravu. Zato je pravo tudi moralno utemeljena iznajdba. Vse to danes popolnoma odpoveduje. Zato smo vedno bolj država golih zakonov, zakonizma, legalizma, ne pa vladavina prava v smislu zdravega razuma, znanja, pravičnosti in elementarne logike.« (Teršek 2021)
Odpovedali smo, mladina, odpovedali, ker očitno še vedno ne vemo, kako ven iz tega sodobnega prostovoljnega prosumiranja! »Neoliberalni kapitalizem je morda odpravil družbo in pripadnost skupnemu dobremu, ni pa odpravil množice. To lahko pojasni sočasno bivanje hiperindividualistične družbene formule družbenih odnosov in ponovnega vzpona množične psihologije populistov v zadnjih desetletjih. Ne gre za kontradiktorno stanje pozne (neoliberalne) modernosti, temveč za soodvisno strukturo vzdrževanja neoliberalne družbenosti.« (Vidmar, 2020, 37) Status intelektualca je privilegij. To Andraž Teršek izjavlja, medtem ko sam uživa, npr. neposreden dostop do novinarjev, medijev, česar mnogi intelektualci niso dosegli navkljub vrhunskosti. »Pogled na civilizirano in dobro informirano skupnost, ki poseduje moralna načela – v njej bo našel kaj malo ali nič fanatizma.« (Kant v Splichal, 2007, 42)
Nismo še prišli v Indijo Koromandijo, iz katere fanatizem štrli iz vsake pore upodobljenih, kakor v Hinkovi različici, pa tisti pohlep in požrešnost slike. To že diši po zasnovah sodobnega kapitalizma v socialno-ustavnih demokracijah, če morda že obstajajo, v Indiji Koromandiji nas čaka. Sicer pa še tavamo v obliki demokracije z socialno-ekonomsko anomalijo mehanizma v državnem sistemu v obliki cenzusa in v odsotnosti univerzalnega temeljnega dohodka z vključenimi transferji za državljana_ko, po zgledu univerzalnega temeljnega dohodka religijskim institucijam med covid obdobjem. Pa naj bo status biti intelektualec, kritični intelektualec privilegij, še vedno od vseh intelektualcev se znoj še ni prelil v razreševanje revščine, ki kljubuje času in prostoru ter ostaja nedotaknjena. Čigav privilegij torej uživajo intelektualci, če to ni transparentno razpravljanje o porazdelitvi javnih sredstev, o čemer politična komunikacija pritiče.
Revščina je odvisna od blaginje države in naša se kaže v globokem razkoraku med prejemniki pokojnin in socialnih transferjev in plačniki socialnih prispevkov, ki so po večini na minimalni plači, ki ne presega osemsto evrov, torej socialni prispevek ne zmore biti več kot tolikšen, saj se že tako ali tako zaposleni ne splačajo več delodajalcem zaradi previsokih dajatev. Zato anomalija ostaja, elita deluje, ulica plačuje. Politiki populistično vlečejo vsak odbor in redno sejo v zboru, mladina na vse kriplje vpije v mikrofone, a jih ne usliši nihče. Nekoč, nekje, nekdaj je bil Nihče Teršek, ko sem kot otrok socialnega problema nekdanje družbe slišala njegove besede na poročilih. Enostavno Nihče je dobil formo, vsebina pa že poznana. Sledila so študijska leta, kjer sem prisluhnila njegovi razpravi, debati, mnenju, stališču ipd. Spremljanje mi je na pot prineslo tudi to, da sem ga spoznala. In ga vprašala, kako je, ker to me zares zanima, če je to ta človek, ki je glasen in razumljiv, da zagovarja glas neslišanih, neslišnih in nevidenih, nevidnih … tisti, ki preprosto živimo iz dneva v dan. Brez pretresov. Najino srečanje je bilo vse prej kot dolgočasno. Si morete misliti, dva strastna razpravljaca o smrti, življenju, usmeritvi, poučevanju, čutenju, občudovanju …
Vse ali pa nič
Srečanje z dr. Andražem Terškom bi najbolje izrazila tako, da »objekta (op. avtorice tj. dr. Andraža Terška), ki korespondira ideji (op. avtorice tj. objektivna realnost dr. Andraža Terška), ne moremo poznati, čeprav imamo problematičen pojem o njem (op. avtorice tj. objektivna realnost Andraža Terška).« (po Kantu, 2019, 268) Če od dr. Andraž Teršek odvzamemo dr., si dovolimo osebo videti, v polnosti opisane teže dima, ko »od teže pogorelega lesa odštejemo težo preostalega pepela, pa dobimo težo dima. Forma utrpi premeno.« (po Kantu, 2019, 183) Temu nato dodamo kolesarski, tekaški in teniški korak. Recept, ki nujno potrebuje še mešanico ostrine, skrbnosti in ekstravagantnosti, et voila, razsvetljeni človek 21. stoletja ali prof. dr. Andraž Teršek.
»Pri znanstveniku je v glavnem dovolj talent in znanje; za čustveno ubranostjo ga ne sprašujemo, čeprav utegne biti le-ta zanj kaj ugodna ali neugodna. Za umetnika, pa ubranost ni zgolj ugodna ali neugodna, temveč odločilna.« (Trstenjak, 1981, 393) Še odličen vojni poročevalec Boštjan Videmšek ga je, v spremni besedi Razmetanosti pozlačenega drobca, celo poimenoval – umetnik.
To je strnjena verzija srečanja, za katerim ostaja sled miselnega trenutka s podpisom Terškovega zadnjega izvoda učbenika Svoboda izražanja. V njem jasno opredeljuje in utemeljuje razvrstitve oseb na absolutno javne osebe, relativno javne osebe in zasebnike. Absolutno javne osebe so javna last in že po definiciji predmet javnega interesa. Ali je to tudi prof. dr. Andraž Teršek? Ali je on relativno javna oseba, to so osebe, ki niso izpostavljene javnemu zaradi lastnega izkoristka, kot je npr. trženje javne podobe? Sigurno pa med zasebnike. To so posamezniki, ki so deležni najvišje stopnje pričakovane zasebnosti in jim pripada pravica anonimnosti. Sledi tudi razvrstitev sfer zasebnosti, saj deli med intimno in družinsko, in zasebno življenje ter javni prostor.
»Vsak zasebnik po načelu naj bi bil v sferi intimnosti in družinskega življenja popolnoma varovan. (Teršek, 2007, 254) Z največ in največjimi izjemami varstva intimnega in družinskega življenja se srečujejo absolutne javne osebe. Nekatere izjeme so mogoče le ob obstoju nujnega in prisiljujočega javnega interesa, neizogibno in stvarno povezanega s predmetom splošnega javnega pomena. Teršek (2007, 254) ob tem odstavku opisuje primer »posameznika s smrtno nevarno in prenosljivo boleznijo, brezbrižno razširja virus med druge ljudi in se skriva pred oblastmi, ki si ga prizadevajo odkriti in zoper njega ustrezno zdravstveno, nenazadnje tudi kaznovalno, ukrepati.« (Teršek, 2007, 254)
Če pa smo že pri dotični knjigi in osebnosti ter osebi Andražu Teršku, je treba omeniti Dodatek 4: Svoboda izražanja-neprepričljivo varovana in zlorabljana. Besedilo referata Besede so dejanja, govor jih poganja – diskriminatorni in sovražni govor v Ljubljani leta 2006 omenja sovražni govor kot »govor, ki sovražnost ali diskriminatorne predsodke na račun osebnih okoliščin, kot so rasa, vera, etnična pripadnost, nacionalnost, spolna usmerjenost in fizična ali mentalna hendikepiranost.« (Teršek, 2007, 264) Vendarle, poudariti je treba, da ravno tem skupinam ljudi država podeli t. i. status žrtve kot socialno kategorijo, a to naj ne bi počela neutemljeno, nerazumno oz. prekomeno.
Strinjam se s Terškom, ko pravi, da je »jedro svobode izražanja prav načelo, da je treba varovati svobodo izražanja prav tistih izjav, ki najbolj šokirajo, vznemirjajo, pretresajo ali celo žalijo javnost ali del javnosti.« (Teršek, 2007, 264) Nadaljuje s provokativnim načinom zagovarjanja določenih idej, česar država sme hitreje sankcionirati, katere razlike se je treba zavedati, če na drugi strani sloni država, ki sankcionira sovražni in diskriminatorni govor. Pri slednjem država zasleduje »javni interes po zagotavljanju javnega reda in miru in po varstvu ogroženih skupin ljudi. Ta interes je potrebno razlikovati od osebnega interesa določene osebe, da se obvaruje pred žaljenjem, obrekovanjem ali drugim čustvenim pretresanjem. Temu so namenjena kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.« (Teršek, 2007, 265)
Prav je, da to vemo, če se želimo zavedati dejanskosti njegove družbene vloge in kapitala, ki mu ga prinaša kredibilnost in relevantnost. Morda samo potrebuje čas, da se osveži v Jadranskem morju in zaužije navdihe fluidne soli, preden vstopi nazaj v … kako že pravi Prešeren pri Krstu pri Savici … mesarsko klanje, da, nazaj na sceno politično-medijskih spopadov interpretacij.
Držim ga za besedo, saj njegova zaveza ostaja, in sicer k temu, kar (op. avtorice on) razume kot »svojo moralno dolžnost« je to, da pogosteje piše o tistem, »kar se nikdar ne bi smelo zgoditi, kot pa, da bi vsakodnevno hvalil tisto, kar je prav, da se zgodi, ker se tako ali tako mora zgoditi.« (Teršek 2021)
Misel, za katero menimo, da bi morali (so)državljani izluščiti iz vseh njegovih udejstvovanj in tudi življenja, in sicer to, da bo – dokler bo živ – pisal o tem, kar se nikdar ne bi smelo zgoditi, ampak se je. Tega se Teršek zaveda. Zato funkicionira. Kompenzira s športom, psihologijo in etiko. Celostno pa vsakič znova, ker vse, kar počne, počne »all in«. Kot pravi Videmšek, je Andraž Teršek tisti umetnik, ki se zaletava v betonske zidove in grize bodeče žice za svobodo, DA!, svobodo v najširšem smislu, pripravljen žrtvovati glavo. Dobesedno […]« All in. Nič manj in nič več.
Zaključujemo s svarilom Andraža Terška, ko med drugim pravi, da naj
»ne dopustimo, da bi se svoboda izražanja izrodila v orodje za njeno lastno ogrožanje.«
Teršek, 2007, 265
Literatura in viri
Č., A. 2021. Andraž Teršek: Status intelektualca je še vseeno privilegij. Https://www.modre-novice.si/pogovori/andraz-tersek-status-intelektualca-je-se-vseeno-privilegij/.
Banko, Tjaša. 2018. Andraž Teršek, Šarčev kandidat za ustavnega sodnika. Https://casnik.si/andraz-tersek-nismo-druzba-znanja-in-znanje-ni-vrednota/
Kotnik, Vlado. 2016. Homo academicus in mediji: Bourdieujevske meditacije. Koper: Univerzitetna založba Annales.
Praprotnik, Tadej. 2020. Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! Monitor ISH, 93–129.
Splichal, Slavko. 2007. Komunikološka hrestomatija 3. Teorije javnega mnenja. Ljubljana.
Teršek, Andraž. 2007. Svoboda izražanja. Ljubljana.
Teršek, Andraž. 2009. Suverenost, ljudstvo in človekove pravice, Prispevek k razumevanju konceptov, 45-64. Https://doi.org/10.4000/revus.447
Teršek, Andraž. 2017. Socialna ustavna demokracija: iz filozofije v teorijo in prakso. Koper.
Teršek, Andraž. 2020. Dr. Andraž Teršek: Pišem, ker se tako pogovarjam z ljudmi. Https://www.sanje.si/zapisi/dr-andraz-tersek-pisem-ker-se-tako-pogovarjam-z-ljudmi